Naša prehrana

Rodovna posestva so nujno potrebna tudi zaradi drugačnega načina življenja na njih.

Živeti na Rodovnem posestvu pomeni biti vedno povezan z naravo, pomeni, da ti je narava učiteljica in mati, ki poskrbi za svoje otroke, da so lahko srečni in varni. 

Za to pa je med drugim potrebna primerna prehrana. Na našem Rodovnem posestvu Mir se prehranjujemo skoraj samozadostno. Vse kar lahko pojemo surovo, ne kuhamo. Tako jemo sveže sadje kar z dreves, solate oz mešanice zelenjav pripravljamo v kuhinji, toda le surove. Zbiramo orehe in lešnike in jih hranimo za zimo. Sadje tudi sušimo, kadar je to mogoče. Pri nas na Rodovnem posestvu Mir nismo pristaši smutijev, ker mislimo, da je za dobro prebavo potrebno hrano prežvečiti.

Pa naj naštejem sadje od pomladi do jeseni, kakor ga najdemo in uživamo pri nas:  češnje več vrst, jagode, ribez več barv, josta in kosmulja, murve, marelice, domače divje breskve, več vrst sliv, maline in robide, fige oz smokve, hruške, borovnice, jabolka, kutine, nešplje pa še kakšno sadje bi se našlo na našem Rodovnem posestvu. Od zelenjave pa itak vse kar pač rase in je namenjeno za prehrano.

Zimo nam v največji meri pokrije topinambur, redkev, rdeča pesa, repa in slično, seveda ob nekaj obrokih jabolk dnevno.

Kaj pa pomeni skoraj samozadostno; pozimi kupimo oranže, mandarine, banane in slične sadeže, za pestrost okusov in barv. Za solate kupimo olje: bučno in olivno.

Smatramo, da je tak način prehrane najbolj v sozvočju z naravo in zelo blizu naravnemu prehranjevanju za ohranitev zdravja in vitalnosti.

Za pridelavo takšne prehrane ni potrebno veliko delati, prilagodiš jo svojim potrebam in zmožnostim in delaš le tisto, kar je najbolj nujno za postoriti.

Ves ostali čas lahko namenimo družini in drugim prijetnim dejavnostim, sam pa lahko posvetim veliko časa vnuku.

Želim vsem da zaživijo svobodno življenje in odvržejo spone modernega prehranjevanja, ki proizvaja bolnike.

 


Rodovno-Posestvo-Drevesa-Zrak_1.jpgRodovno posestvo je skupek narave, ki živi sama in se razvija s pomočjo vesoljskih sil nenehno nastajajočega življenja.
Danes bi navedel le en primer, zakaj so Rodovna posestva tako nujno potrebna.

Gre za drevesa. Ljudje po svetu nenehno uničujejo to skupno dobrino, ki nam omogoča preživetje. Vse to zaradi skrbi po hrani, kot je to v porečju Amazonke, po gradbenem materialu, kot je to primer Sibirija, in ne nazadnje zaradi ogrevanja z biomaso, kot je to trend v Evropi in po svetu.
Dnevno izginjajo ogromne površine gozdov za naštete tri primere uporabe.

Kako dolgo bo še to naše okolje zdržalo.

Morda tukaj slednje, ogrevanje z biomaso, naredi še največ škode, saj se pri tem sproščajo ogromne količine CO2, ki drugače ostane ujet v lesu, ki ne razpada.
Če bo šlo tako naprej, kmalu ne bo več dovolj narave, da bi v njej lahko živeli.

Ni moj namen, da bi vas spravil v slabo voljo, lahko pa vam povem veselo vest, da na Rodovnih posestvih ne razmišljamo o uničevanju dreves, temveč o sajenju in ustvarjanju gozdnih površin, pa naj si bo pravi gozd ali sadni gozd. Na Rodovnih posestih rase vsaj 100 do 300 dreves, ki opravljajo svojo funkcijo, ki so jo dobile od stvarnika.

Na Rodovnih posestih rasejo gozdna drevesa, ki jih bomo nekoč potrebovali pri gradnji doma za neko generacijo in jih takoj nadomestili z drugimi po naravni zasnovi v mešanem sistemu. Rasejo tudi sadna drevesa, ki nam dajejo ne le hrano, temveč tudi kisik, humus, in so bivalni okoliš neštetim živalim.
Torej, ne sekajmo dreves po nepotrebnem, raje jih čimveč sadimo in ustvarjajmo idealne pogoje za življenje.
Niti največji strokovnjaki ne razumejo vseh danosti, ki nam jih namenjajo drevesa.
Čuvajmo svoje okolje.

S tem, ko ustvarite svoje čudovito Rodovno posestvo, naredite največ za svoje otroke in tudi za vse druge otroke, ki jim ne bo dano živeti v tako prijetnem okolju.


 


crv.jpgOd plebiscita je končno napočil trenutek, ko smo si Slovenci glede nečesa enotni – in to je zavedanje o nujnosti lokalne samooskrbe! 
Malo je dogodkov, zlasti takšnih, ki so na visoki strokovni in politični ravni, na katerih je čutiti, da se nekaj v naši deželi zares premika. 
To spremembo so sprožili majhni, anonimni ljudje. Brez denarja in brez političnega vpliva. In veste, kaj je od vsega najlepše? Da »mali ljudje« to zamisel že uresničujejo, z ali brez podpore politike, kapitala, medijev itd.
 
Okrogla miza, ki so jo organizirali EkoCi in Slovenski forum socialnega podjetništva, pa je v »ljubljanskem močvirju« sprožil cunami sveže energije. Verjetno ste v medijih (o dogodku so obširno poročali vsi vodilni mediji) že slišali glavne povzetke. Samooskrba je nujna in vsako odlašanje z odločnimi koraki v tej smeri je veleizdaja prihodnosti našega naroda. 
 
Nekdanji minister Dejan Židan (trenutno predsednik Komisije za kmetijstvo) je odkrito povedal, da je nedopustno, da še naprej izgubljamo obdelovalna zemljišča, da se naša Vipavska dolina zaradi uničevanja tal pretvarja v puščavo, da tretjina naše hrane konča na smetiščih in da bi z lahko biogospodarstvom rešili veliko težav hkrati. 
 
Dr. Martina Bavec, direktorica Direktorata za prehrano, pa je tudi jasno povedala, da ni zadostnih dokazov, da bi bila GSO hrana varna, je pa več kot dovolj dokazov, da je potrošniki ne želijo. Zato tudi Slovenija začenja s certificiranjem izdelkov, ki so brez GSO. 
 
Prof. dr. Lučka Kajfež Bogataj nam je predstavila neljuba dejstva, da smo že v globokem vodnem minusu, da se nam obeta še več suše, in sicer prav tam, kjer imamo največ obdelovalnih površin, ter da bo še huje prav na območjih, s katerih uvažamo veliko hrane. »Ne pričakujte, da bomo hrano, ki jo uvažamo, tudi v prihodnje dobili. Lahko se zgodi, da je enostavno ne bodo imeli za prodati.«
 
Po drugi strani pa je okrogla miza postregla tudi s kopico koristnih nasvetov, kaj se da in kako se da. V tej luči je nastop Dejana Rangea in njegove življenjske zgodbe, kaj in kako prideluje, mnoge profesorje pustil brez daha, študentom pa (upamo) vlil več poguma za iskanje novih, svežih in zdravih poti v biotehnologijah.
 
Rešitve so!
Res je, imamo najmanj pridelovalne površine po glavi prebivalca (le 866 m2), vendar nas lahko tudi ti prehranijo, če jih bomo obdelali in če bomo nanje zasejali še kaj razen silažne koruze za krmo.
 
Res je, po nekaterih ocenah smo izgubili več kot dve tretjini avtohtonih semen, vendar moramo prav zaradi tega ohraniti zaklade, ki jih še imamo. Sodobna semena, vzgojena daleč proč od Slovenije, bi stežka uspevala tudi v idealnih pogojih. Če želimo pridelati hrano brez kemije, in tudi v pogojih muhastega vremena in suše, potem potrebujemo trpežna semena, ki so vajena našega podnebja.
 
Res je tudi, da v Sloveniji še ne gojimo gensko spremenjenih poljščin, vendar ta nevarnost ni mimo. Če bi se zgodilo, da pridejo na naše ozemlje, bi to pomenilo konec eko pridelave, integrirane pridelave ter možnosti za vključevanje v certificiranje BREZ GSO, saj so kontaminacije neizogibne. 
 
Res je tudi, da je veliko ljudi v času krize ostalo brez službe. Ni pa res, da ne morejo ničesar početi. Ali bomo kaj zasadili, pridelali, predelali in zadovoljili potrebo trga po varni, lokalni in zdravi prehrani, pa ni odvisno od Evropske centralne banke, Zavoda za zaposlovanje ali koga tretjega. Za to potrebujete le lopato, pest semen in sodelovanje. Prvega in drugega ni težko najti. Kaže pa tudi, da nam tudi tretje počasi uspeva. 
 
Posnetki okrogle mize so na voljo na portalu Studio 12, kjer lahko naročite tudi DVD s celotnim posnetkom dogajanja. 
 
Priporočamo poslušanje oddaje Radio SLO 1: Studio ob 17h :SAMOOSKRBA SLOVENIJE: http://tvslo.si/predvajaj/samooskrba-slovenije/ava2.130325486/

 

Vir - članek objavljen na: ZAZDRAVJE.net


Zeliščna spirala

Objava: zarja Mar, 2012

DSC06657.JPGLetos smo se na rodovnem posestvu Zarja odločili za postavitev zeliščne spirale. Sicer je na vrtu že polno kotičkov, kjer zelišča rastejo. Vendar se nam je ideja zeliščne spirale zdela zanimiva. Informacije o zeliščni spirali smo dobili na blogu permakultura za telebane. Spirala je močan simbol. Menda daje spiralna oblika rastlinam prav posebno energijo. Zeliščna spirala je v bistvu skalnjak, kjer se kamni vijejo v spiralni obliki.

Po dveh dneh dela s kamni, ki so bili že na posestvu, nam je uspelo urediti spiralo. Tako da so svoj "dom" že dobila prva zelišča. Na vrhu spirale smo posadili rožmarin - po navodilih permakulture. Nato sledijo, origano, žajbelj, pehtran, timijan, majaron, drobnjak, kreša...vsekakor bo zanimivo videti, kako bo spirala izgledala čez 2-3 mesece.

Vsekakor se zelišča zelo dobro počutijo na spirali.

 DSC06654.JPG

DSC06645.JPG


Srečanje rodovne vasi Jutrovo

Objava: zarja Mar, 2012

Srečanje vaške skupnosti Rodovne vasi Jutrovo v soboto, 17. marca 2012 na Rodovnem posestvu Nerat, je potekalo v sproščenem vzdušju. Najprej so se na kratko predtavila rodovna posestva. Izmenjanih je bilo veliko informacij s področja ustvarjanja rodovnega posestva, pridelovanja zelenjave, sadja, obrezovanja sadnih dreves. Prav tako je tekla beseda o pomenu zdrave prehrane.

Nekaj slik s srečanja:

P1030048.JPG

P1030051.JPG

 P1030047.JPG

 


Deževniki so prijatelji na vrtu

Objava: admin Feb, 2012

Kadar prekopavamo vrt skoraj vedno naletimo na živalice, ki so podolgovate, brez nog, rok in oči ter barve, ki je malce bolj rožnata od naše. Vsi jih poznamo; to so deževniki. V našem vrtu igrajo pomembno vlogo in zato jih ne preganjamo.

V starem Egiptu so se zavedali pomena deževnikov in zato jih je Kleopatra razglasila za sveto žival. Aristotel jih je poimenoval kot »črevesje tal.« Na splošno so se stare civilizacije dobro zavedale povezave deževnikov z rodnostjo tal. Danes ima mnogo ljudi do deževnikov zelo nespoštljiv odnos. Nekateri jih imajo za škodljivce, ki uničujejo korenine, drugim se zdijo primerna vaba za ribe, tretji jih presekajo na pol in se muzajo ob zvijanju pri trpljenju.

965.jpgDeževniki so močnejši od vsakega traktorja in učinkovitejši od najsodobnejših kemičnih gnojil. Deževniki mehansko mešajo tla v katera vnašajo listni opad, z ritjem ustvarjajo rove, ki zračijo tla in sestavljajo protierozijsko zaščito, ter obilno gnojijo tla s svojimi iztrebki. V zdravi zemlji je mogoče najti povprečno 400 deževnikov na kvadratni meter. Teža deževnikov na hektaru (100x100 m) zdrave zemlje znaša okoli 4 tone. Ti deževniki požrejo 18 ton zemlje letno. Iztrebki deževnikov so svojevrsten zaklad v vrtu. Vsebujejo petkrat več dušika, sedemkrat več fosforja in enajstkrat več kalija kot okoliška prst. V prebavilih deževnika biva množica glivic in bakterij, ki so simbionti in poskrbijo za kopičenje mineralov. Deževniki lahko v enem letu proizvedejo 30 do 100 ton iztrebkov na hektar, ki predstavljajo odlično gnojilo. Z vnašanjem odmrle organske snovi tla, izboljšujejo kvaliteto tal. V treh mesecih lahko vnesejo do 90 % vsega listnega opada.

Iz vsega naštetega je razvidno, da so deževniki izredno koristne živali, ki so več kot le dobrodošle v našem vrtu. Zato je pravilno, da jih spoštujemo in zanje tudi do neke mere skrbimo, saj bomo imeli oboji korist – o­ni bodo mirno živeli svoje življenje, mi pa bomo imeli zdrav in bogat vrt. Da bo naš vrt bogat z deževniki, moramo sprejeti nekatere ukrepe. Kot prvo se odpovejmo vsem insekticidom in fungicidom. Deževniki so izredno občutljive živali in ne prenesejo niti najmanjših količin pesticidov. Jeseni ne grabimo listja, ker je to glavna jed na deževnikovem jedilniku. Spomladi bo v prvih treh mesecih listje izginilo, saj ga bodo deževniki pomalicali.

dezevniki2.jpgDeževniki dihajo skozi kožo. To je vzrok, da ob dežju prilezejo iz zemlje. Kadar so padavine obilne se zemlja dobro razmoči in zalije rove deževnikov. Da se ne zadušijo prilezejo na plano.

Deževniki so kot orjaški kultivator, ki ves čas deluje v dobro vrta. Zato si zaslužijo vse naše spoštovanje.

Povzeto po - Vir: Komat, A. Močnejši od najmočnejšega traktorja, Gea, letnik XII, št.3. Mladinska Knjiga, Ljubljana, 2003.